> program
  > kje smo  
  > redakcija  
  > arhiv  
  > povezave  
  > kontakt  

 

>> credits
> italiano > slovenščina > english > deutsch
 
 
 
     

 

 

 

PROGRAM

 

................................................................

ARHIV

raznovrstnost
Paolo Ferluga
sobota, 14. marca 2009

ReGemmazione 2008
20 decembra 2008

GEOdesign Trst
14–11– 2008


SLO|ITA|AUT + project_a : out there ! Martin Krammer
20–09–2008

triestèfotografia
ureja Stefano Graziani
06–09–2008


ILLUSTRARTISTI
ANKE RAUM + DOROTHEE LUIK

06/07/08–06.2008

Salone Gemma Prod. ontour
LapLamp Torino Geodesign

23–05–2008

Domestica
03–04–2008

Lajazera web radio
'LA 24 ORE'

MORPHING
23–02–2008

gemmAZIONI '07
22. decembra 07

ISform 63°N
di Romana Kacic
1. decembra 07

triestèfotografia
ureja Stefano Graziani
8. septembra 2007

comparse con incarichi particolar
(statisti s posebnimi zadolžitvami) i

fotografije Stefano Graziani
figure Giulio Polita
21. julija 07

Festival elektronske umetnosti
404 "On Tour”

Colours in black and white
Peter Paisz; 15. maja 2007

Spray Guns
Martí Guixé
24. aprila 2007

Meta-Po-litana ac12
31. marca 2007

RAZNOBARVNOST Paolo Ferluga
17. februarja 2007

................................................................

 
 


................................................................


 
 

 


 


raznovrstnost
Paolo Ferluga

sobota, 14. marca 2009
od 18.30

V zadnjih dvajsetih letih je bilo premnogokrat napisano in povedano, da se je slikarstvo znašlo v krizi. Slikarske tehnike so se zdele, da ne nudijo več novih izzivov, ampak omogočajo le še ponavljanje in oponašanje starih, že izpetih vzorcev. V tem času so postale priljubljene tehnologije, ki jim je zgodovina umetnosti, ali pa je to mogoče bila likovna kritika, nadela ime novi mediji. Razlikovanje med tradicionalnimi in novimi mediji se je na začetku celo zdelo smiselno, vendar je kmalu postalo očitno, da razmišljanje na ta način v kontekstu sodobne umetnosti prepogosto vodi do paradoksov in slepih ulic. Hibridizacija je postala del vsakdanjega življenja in smo se nanjo že čisto navadili.
Raznovrstne kombinacije, aplikacije in prepleti na fizičnem, vizualnem in konceptualnem nivoju, vsaj v urbanizirani družbi, že dolgo niso nič nenavadnega. Tako kot v druge tradicionalne medije, se tudi v slikarstvo neprestano vpletajo novi in, čeprav ne čisto posrečeno, je oznaka umetnosti s preloma tisočletja kot post-medijske, prinesla na umetnostni trg in v njeno zgodovino precejšnjo pomiritev.
Prišlo je do ozaveščenja, da je vsaka tehnika povezana z nekim medijem in da je ločevanje umetnosti po medijih, delitev na nove in stare, nesmiselna. Ustvarjanje v okvirjih čiste tehnike, naprimer slikarske, fotografske ali kiparske je vedno vezano na določen kontekst in tudi v preteklosti ni potekalo brez medsebojnih vplivov in prepletanj. Zato tudi ni nič nenavadnega, da se tehnologije 20. in 21. stoletja v procesu tvorjenja podobe vključujejo v polje umetnosti na enak način. Besedna domislica Petra Weibla je ostro načela le romantični pogled na purizem modernizmov.
Paolo Ferluga je v svojih monokromnih urbanih vedutah v modri barvi slikal po fotografskih predlogah, kar je na slikah tudi opaziti. Po eni strani gre za značilno perspektivo, ki jo ustvarja optična škatla pod imenom camera obscura in se razlikuje od neposrednega očesno-telesnega doživetja. Po drugi strani pa je ključnega pomena tudi odnos do resničnosti, kot jo dojemamo na fotografskih podobah in ima tudi stoletje in pol po fotografskem patentu še vedno izjemno moč.
Avtor je z občutkom za arhitekturo in sodobni urbani prostor izbiral poglede, ki so poudarjali tudi aktualne socialne odnose. Zavijal jih je s tenkočutno satiro v na videz nepomembno znakovje, kakor so na primer reklamni napisi, vključeni v bolj dominantno arhitekturno kuliso. Slike je konstruiral kakor bi želel reproducirati poglede z razglednic mest kot so Videm, Trst in Ljubljana.
Kasneje so se v slike Paola Ferluge naselile poleg modre tudi druge barve. Ohranil je navezanost na fotografije, vendar ne ostane več popolnoma zvest motivu iz resničnosti. Identiteto določenega kraja je sicer še mogoče prepoznati a v prizoru se pojavijo tudi motivi, ki z referenčnim prostorom nimajo nikakršne zveze in so domišljijski konstrukt avtorja.
Tekstovno tkivo pa vedno pogosteje tvorijo besede iz jezikov, ki v italijanskem okolju delujejo kot nerazumljiv in včasih celo neizgovorljiv tujek. Najpogosteje Ferluga uporablja slovenski jezik, ki ga relativno dobro pozna in je del lokalnega okolja iz katerega tudi sam prihaja, vendar zaradi političnih okoliščin v preteklosti ostaja večini skoraj popolnoma neznan. Na ta način se vzpostavlja dvojno razmerje do besed na slikah. Za gledalca so to lahko nerazumljive šifre, ki vabijo k izgovorjavi in s tem k poslušanju zgolj zvena zaporedij glasov.
Za tiste, ki razumejo njihov pomen, pa postanejo tudi pomemben element za razumevanje poudarkov vselej tenkočutnega satiričnega komentarja sodobni družbi.
Najnovejše slike Paola Ferluge, ki jih avtor združuje pod naslovom Raznovrstnost, se na pogled kažejo zelo drugačne od prejšnjih, vendar je vseeno mogoče zaznati od kod prihajajo v formalnem in konceptualnem smislu. Razmišljanje o urbanem prostoru, arhitekturi in komunikaciji je vedno tudi razmišljanje o načinu življenja v nekem okolju. Čeprav socialne, so delovale krajine na prvih slikah fizično in duhovno izpraznjene. Kasneje se v nekatere naseli človeška figura – človek. Z njim pa njegovi ostanki, duhovna zmeda in zasnove kupov nerazpoznavnega materiala, ki lahko spominja na smeti.
Vsak lahko sam pri sebi predvideva, kaj je umetnika potegnilo v hipnotični vrtinec raznovrstnih predmetnov, oblik in pomenov, nikakor pa ne moremo zaobiti dejstva, da je sodobni urbaniziran človek naravnost zasut s predmeti, podobami in informacijami. V naša življenja se neprestano in predvsem brez našega nadzora nalagajo vse te stvari, ki jim ne moremo dodeliti niti funkcije, kaj šele smisel. Vse te stvari so namreč zaključene same v sebi, dovršene v uporabi in izgledu. Seveda le za kratek čas, dokler se ne pojavi nova, sicer enaka, vendar še boljša in bolj dovršena. Takšna, ki v vsakič pripelje prihodnost v svoj trenutek.
Ob prihodu naslednje pa ostane zavržena na kupu usedlin, mogoče malo poškodovana, največkrat od padca s prestola, in skoraj nikoli ne zbuja več v človeku niti sentimentalnosti. Pomeša se z drugimi v kaotičnih gomilah, ki komajda še dopuščajo razločevanje plasti linearnega časa. Nazadnje začne človeku primanjkovati življenjskega prostora in se odloči, da bo vso to nesnago zmlel in sprešal.
Kompozicije na slikah Raznovrstnosti Paola Ferluge so madeži, packe. Vedejo se kot morja, ki se zajedajo v kopno, vendar jim ne moremo določiti začetka ali konca, vhoda ali izhoda in prav tako ne središča. Smeri potovanj in dogajanj se neprestano spreminjajo in na koncu postane jasno, da ta svet miruje. V kaosu, ki na prvi pogled vzbuja nelagodje, gledalec s časom začne razpoznavati posamezne oblike in stvari, kompozicija pa postane stabilna tvorba. In to pomirja. Izrezki iz časopisov, ki prikazujejo predmete in parole iz vsakdanjega življenja so pomešane med naslikane poteze in oblike.
Vsak detajl posebej se zdi, da je fragment nečesa drugega, vendar je vseeno sam v sebi zaključen. Gledalca mogoče celo spomni na nekaj zunaj slike, vendar je vsaka oblika znotraj nje popolnoma samozadostna in lahko ob vsakem novem pogledu naveže z drugimi čisto nove odnose. V njih ne razpoznamo ran, pohabljenja in trpljenja. Celo cene, simboli in blagovne znamke se tu pokažejo take, kakršne so v resnici in ne preko masovnih medijev. Tu so le kot številke, znaki brez pomenov, slikice brez zgodb. Avtor je vanje zgolj hudomušno naselil namige, ki naj jim gledalec sledi v ustvarjanju novih. Toda šele ko zanika tiste, ki jih pripovedujejo reklame, ko jih postavi na laž in jim obrne hrbet. Šele tako očiščen more iz raznovrstnosti razbirati fantastični svet, kakor to počne vedeževalka iz kavne usedline.

Vasja Nagy

Salone Gemma, Via San Francesco 52a
Od 18,30

 

 

 


Salone Gemma 2007


artwork Piero Ongaro

......................................................................................................................................

FALTWERKSALON
Prostor, velik približno 20 kvadratnih metrov, z velikim izložbenim oknom, ki gleda na ulico. Pobudnika salona, Claudio Farina, tržaški arhitekt, in Kathrin Villwock, oblikovalka in grafičarka iz Berlina, ga uporabljata kot delavnico za pripravo, razvoj in širjenje projektov, zamisli in novih pristopov do prostora z dvema ali več dimenzijami.
Program zajema performanse, razstave, predstavitve, projekcije in tematske seminarje, ki jih vodijo arhitekti, oblikovalci, grafiki in mednarodni umetniki.

......................................................................................................................................

++ faltwerksalon 20x30_salone gemma ++ via s. francesco d'assisi 52a ++ 34133 trieste, italy
email lab@faltwerksalon.it